Zgodovina

Zgodovina karateja se prične pisati s prihodom indijskega meniha Bodhidharme na Kitajsko leta 520. Bodhidharma je bil utemeljitelj zen budizma in je istočasno z njim poučeval veščino, ki naj bi njegovim učencem služila za samoobrambo, ohranjanje zdravja, vitalnosti, ter kot dopolnilo k meditaciji.

Zgodovina karateja se prične pisati s prihodom indijskega meniha Bodhidharme na Kitajsko leta 520. Bodhidharma je bil utemeljitelj zen budizma in je istočasno z njim poučeval veščino, ki naj bi njegovim učencem služila za samoobrambo, ohranjanje zdravja, vitalnosti, ter kot dopolnilo k meditaciji. Ta veščina, ki se je pričela v samostanu Shaolin, je kasneje doživela vrsto sprememb in dopolnil, tako da je skozi stoletja nastalo mnogo šol z različnimi imeni, ki jih danes imenujemo s skupnim izrazom – kitajski boks in so predhodnica vseh orientalskih borilnih veščin. Bodhidharma je Ispopolnil borbeni stav sanchin ( peščena ura ), ki velja za stav vseh stavov in je danes prisoten v šolah izvora učitelja Higaona. Mnoge šole so se ohranile vse do danes.

Kitajski boks se je v 13. stoletju začel širiti tudi izven kitajskih meja po vsej Aziji, kjer je močno vplival na že obstoječe oblike samoobrambe posameznih narodov. Tako so pod vplivom kitajskih šol boksa pri posameznih narodih nastali novi stili, ki jih danes poznamo pod različnimi imeni. Najpomembnejši med njimi so Viet Von Dao (Vietnam), Tae Kwon Do (Koreja), Muay Thai (Tajska) in Karate (Okinava, Japonska).

Razlika med modernim in tradicionalnim, prvotnim okinavskim karatejem ali kitajskim boksom, je predvsem v pristopu k treniranju. Moderni karate je danes predvsem športna disciplina, medtem ko je bil stari način treniranja zelo povezan z zen budizmom in je služil kot trening samoobrambe oz. priprava na realno borbo. Trening je bil zelo dolgotrajen in ni poznal športne borbe.

Na Okinavi, ki je imela zelo močne trgovske stike s Kitajsko, se je veščina razvila v popolnoma samostojno veščino imenovano To De ali Te . V treh mestih z imeni Naha, Shuri in Tomari so nastale prve šole karateja: Naha Te , Shuri Te in Tomari Te .

Vsi tri šole oz. smeri so danes zelo pomembne, ker je iz njih nastala večina stilov modernega karateja.

Okinavski karate se je sprva treniral samo v okviru privilegiranih klanov, sčasoma pa je postal prava nacionalna veščina. Tako ga je leta 1902 takratni cesar vključili v osnovnošolski program kot obvezen predmet, s čimer je postal tudi družbeno priznan. Leta 1922 je prelomno, saj na Japonsko v Tokio odpotuje delegacija okinavskih mojstrov karateja pod vodstvom Gichina Funakoshija , ki z demonstracijo sodeluje na prvem nacionalnem atletskem zletu. Karate se zaradi novitet, ki jih je zaradi možnosti hitrejšega učenja in popularizacije uvedel Gichin Funakoshi, sledila pa sta mu Kenwa Mabuni in Choyun Miyagi, imenuje moderni ali športni karate.

Do danes so se ohranili predvsem štirje veliki stili modernega karateja, ki so nastali na Japonskem v letih 1920 in 1930. Ti stili, ki imajo tudi največ pripadnikov po vsem svetu, so:

SHITO-RYU

Ustanovitelj Shito-ryu karateja je Kenwa Mabuni , ki se je rodil leta 1893 na Okinavi, v družini z dolgoletno tradicijo gojenja borilnih veščin. Karate je pričel vaditi s trinajstimi leti pri tedanjih velikanih okinavskega karateja, Kanryu Higahonni in Anku Itosu , ki sta poučevala različni metodi okinavskega karateja, Naha Te in Shuri Te. Ker je vadil dva različna stila karateja, je lahko kmalu neposredno spoznal vse prednosti in pomanjkljivosti posameznega stila. Ta spoznanja so mu bila kasneje tudi vodilo pri kreiranju lastnega. Po smrti učiteljev Higahonne in Itosua, oba sta umrla leta 1915, je Mabuni nadaljeval s treniranjem obeh stilov, začel pa se je ukvarjati tudi z vadbo kobuda (sai, bo, nunchaku, tonfa). Tako je polagoma izoblikoval svojo lastno metodo treniranja, ki je nastala z združitvijo principov in tehnik stilov Naha Te in Shuri Te. Stilu, ki ga je prvič javno prikazal na Japonskem v Osaki leta 1926, je dal v čast in spomin na svoja učitelja ime Shito ryu . Ime je nastalo z združitvijo začetkov priimkov Higahonna (izgovarja se Shi gahonna) in Ito su.

Stil shito ryu je nastal iz enakih pobud, tako kot vsi stili modernega karateja, ki so bili ustanovljeni v letih od 1920 do 1930. Njegova odlika je predvsem v tem, da za izhodišče reduciranja tehnik ni vzet samo en stil okinavskega karateja, temveč dva, ki sta si zelo različna. S prepletanjem principov in tehnik obeh okinavskih šol, je mojster Mabuni v svojem poučevanju deloma odpravil pomanjkljivosti, značilne za stile modernega karateja, ki so nastale predvsem zaradi krajšanja časa treniranja osnovnih tehnik. Osnovni princip shito ryu stila je mehko – trdo izvajanje tehnike. S prepletanjem relaksacije in kontrakcije mišičnih skupin sta dani udarcem velika hitrost in moč. Stavi so visoki in kratki, z rokami v kaishu, kar dodatno povečuje hitrost udarcev in blokad in omogoča večjo gibčnost borca. Osnovni stav, ki se največkrat uporablja, je neko ashi dachi (mačji stav). V obrambi je princip blokada-udarec zamenjan s principom izmik-kontranapad. Napad ali kontranapad ni več samo udarec, temveč akcija, sestavljena iz serije različnih udarcev. Precej se uporabljajo tudi krožne tehnike. Kot dopolnilo k treniranju karateja, je uveden tudi trening kobuda, kjer se z iskanjem enakih shem dela kot pri karateju krepijo in iztezajo mišične skupine, specifične za posamezne gibe v karateju.

Mojster Kenwa Mabuni, ki je umrl leta 1957, je vse svoje življenje posvetil poučevanju karateja. Za seboj je pustil veliko število mojstrov, od katerih sta danes najbolj znana njegov sin Kenei Mabuni , ter Choiro Tani.

Choiro Tani ( po njem se imenuje Tani-ha Shito-ryu Karate-do ) je treniral pri mojstru Choyun Miyagiju stil Goju-ryu, pozneje pa še pri Kenwi Mabuniju stil Shito-ryu. Pri svojem stilu je poudaril princip šoka in dvojnega zasuka z bokom, kar daje udarcem veliko hitrost in moč. Osnovni stav, ki se največ uporablja in po katerem se Shito-ryu loči od večine ostalih šol, je borbeni stav moto dachi. Ravno tako ta stil goji veliko število kat. Choiro Tani je izšolal veliko dobrih tekmovalcev in učencev, ter stil širil po vsem svetu. Umrl je leta 1998. Eden njegovih najboljših učencev je Keiji Tomiyama , ki je v Evropi prevzel organizacijo Kofukan , ki goji in trenira stil Tani-ha Shito-ryu. V Sloveniji leta 1985 z njim prične sodelovati Anton Maruša , ki pri Taniju položi 5.Dan, Keiji Tomiyama pa nato redno obiskuje Slovenijo in vodi seminarje.